V znamenju Vojne klonov predstavljam podcast, ki kljub amaterski zasnovi zveni in deluje bolj profesionalno kot večina pravih radijskih oddaj.
Lani smo praznovali trideseto obletnico Vojne zvezd in kar težko je verjeti, da je po treh desetletjih število privržencev večje kot kadarkoli prej in da se razteza preko treh generacij in raznovrstnih področij od filmov in TV serij, preko knjig, stripov in video iger do igrač, spominkov, umetnin in ostalih zbirateljskih predmetov. Slednji in različne figure/igrače so v ZDA ogromna industrija, ki je v Evropi preprosto ni čutiti na enak način. Vsemu temu se vsak teden posveča The Force-Cast, najbolj priljubljen podcast med privrženci Vojne zvezd.
Začetki segajo v leto 2005, ko je Erik Blythe (eden od članov spletne strani http://www.theforce.net, ki služi za uradni dom podcasta) 6. april, dober mesec pred premiero Vojne zvezd: Epizode III – Maščevanje Sitha, pričel z zbirko novic in komentarjev o dogajanju okrog Vojne zvezd. Malo pred koncem leta je omagal in nato smo čakali vse do 1.9.2006, ko sta štafeto prevzela dobra prijatelja in takratna sodelavca Jason Swank in Pete Nadel iz Ohia. Novi podcast je bil ambicioznejši in zaradi dveh usklajenih in karizmatičnih voditeljev precej bolj dinamičen in prežet s pristnim humorjem. Kmalu se je ekipi pridružil še Jimmy Mac, radijski tehnik in novinar iz Chichaga, ki je poskrbel za tehnično dovršenost, kakršne smo vajeni na radijskih valovih. Jimmy občasno preseneti s posebnim podcastom Galaxy of Music v katerem naniza izvirno glasbo in skladbe navdihnjene s filmi Vojne zvezd in različnimi remiksi. Skozi leta so se ustalile rubrike, kot je “Billy Dee citat tedna” in “neverjetne zgodbe/novice tedna” povezane z Vojno zvezd. Fantje so skozi leta obiskali in poročali iz različnih razstav in dogodkov, kot je bil nedavni “Celebration Japan” in se pogovorili z vrsto eminentnih osebnosti iz filmov in ozadja Vojne zvezd. Med njimi so Mark Hamill (Luke Skywalker), Dave Filoni (režiser Vojne klonov), Peter Mayhew (Chewbacca), Billy Dee Williams (Lando Carlissian), Anthony Daniels (C3PO), David Prowse (Darth Vader), Kenny Baker (R2-D2), Jeremy Bulloch (Boba Fett), Timothy Zahn (avtor vrste romanov iz sveta Vojne zvezd), Steve Sansweet (direktor upravljanja z vsebinami in vodja odnosov z ljubitelji pri Lucasfilmu), Kyle Newman (režiser filma Fanboys) in množico ilustratorjev, risarjev, pisateljev in ostalih umetnikov in avtorjev.
V zadnjem mesecu se je Pete poročil in se za nekaj časa poslovil od podcasta, Jason pa je pred nekaj tedni dobil prvega otroka. Zaradi tega je razumljivo, da podcasti ne izhajajo tako redno, kot zadnjih nekaj let. Vsekakor pa toplo priporočam, da pobrskate po arhivu in prisluhnete vsaj intervjujem in reportažam iz različnih dogodkov.
Konec leta 2012 je bil tudi konec takratne različice Force-Casta, saj sta šla voditelja Jason in Jimmy po svoje in ustanovila Rebel Force Radio, ki uspešno obstaja še danes!
Tokrat ne gre za že objavljeno besedilo, temveč krajši pregled že objavljenih prispevkov pospremljenih z nostalgičnim komentarji. V zadnjih letih sem se namreč zavedel lastne minljivosti. Delno je temu botrovalo spoznanje, da moje telo res ni več tako mlado in gibčno, kar sem občutil pri rednem treningu karateja, ki sem ga moral prilagoditi novim omejitvam. Po drugi strani pa me ob obletnicah določenih filmov s katerimi sem odraščal spomini odnesejo v bolj brezskrbno in nedolžno življenjskoobdobje. Letos mineva 25 let od premiere Vojne zvezd: Epizode I in Matrice, medtem ko Indiana Jones in Tempelj smrti praznuje 40, Osmi potnik pa 45 let!
Druga trilogija Vojne zvezd
Kar težko verjamem, da je od svetovne premiere filma Vojna zvezd: Epizoda I – Grozeča prikazen (Star Wars: Episode I – The Phantom Menace) preteklo že petindvajset let. 16. maja 1999, so severnoameriški ljubitelji te brezčasne fantazijske sage dočakali veliko vrnitev, ki jo je George Lucas potihoma napovedal že v začetku 90tih, ko je nepričakovano in skrivnostno sprva oznanil vrnitev sile s pohodom po svetovnih kinodvoranah posebne izdaje prvotne trilogije (Epizoda IV – Novo upanje [1977], Epizoda V – Imperij vrača udarec [1980], Epizoda VI – Jedijeva vrnitev [1983]) v oglasu na zadnji strani klubske revije LucasFilm. Več o tem v članku o zgodovini Vojne zvezd na spletu – Vojna med spletnimi zvezdami (julij 1999).
Moj prvi stik z Vojno zvezd me je povsem očaral v piranskem kinu v začetku 80-tih (verjetno poleti 1981 ali 82), ko je na slovenska platna prišel film Imperij vrača udarec. Zaradi velike priljubljenosti so dan pred tem predvajali Vojno zvezd, ki je šele takrat dobila podnaslov Novo upanje, tako da sem filma videl v pravem zaporedju. Kljub temu pa še dolgo po tem nisem bil povsem prepričan kateri je bil prej, saj brati še nisem znal, zgodbo pa sem razumel izključno na vizualni podlagi. Leto ali dve kasneje sem pri družinskem znancu, ki je imel prvi med znanci videorekorder BETA (konkurenčni format VHS-a, ki je končno prevladal – nekaj na to temo v prispevku Čakajoč na DVD (maj 1996)), v drugo videl Novo upanje, E.T. vesoljčka (1982) in Draculo (1979).
Nekaj na temo mojih spominov in splošnega pogleda na sago Vojne zvezd lahko slišite tukaj, ko sva z Urošem Potočnikom kot gosta nočnega programa Radia Slovenija modrovala ob slovenski premieri Vojne zvezd: Epizode VII. Tukaj na blogu pa sem že objavil naslednje prispevke in recenzije video iger:
Matrico (The Matrix, 1999) sem videl v ljubljanskem kinu Šiška in po obetavnih napovednikih, ki so obetali prvo pravo zmes med japonskimi animeji in hollywoodskimi ZF akcijonerji, nisem bil razočaran. Naslednja dva dela sem videl samo enkrat v kinu, ko sem živel že na Finskem in me nista prepričala na isti ravni, čeprav nekega negativnega spomina nanje tudi nimam. Všeč mi je bila tudi antologija kratkih animiranih zgodb iz sveta Matrice imenovana The Animatrix (2003). Igre Enter the Matrix (2003) nisem nikoli videl v živo, berem pa da kritiško ni bila dobro sprejeta, kljub temu pa so prodali 5 milijonov primerkov.
Za Osmega potnika sem prvič slišal, ko je v naš kino prišlo nadaljevanje Jamesa Camerona. Videl sem ga v ljubljanskem kinu Union z družbo prijateljev in spomnim se, da sem skočil samo enkrat in sicer pri sceni v laboratoriju, ko prvič vidijo primerke nezemeljskih bitij potopljene v tekočino v steklenih valjih. Kmalu za tem mi je kolega iz satelitskega filmskega kanala posnel prvi del na VHS in končno je dobil prevod naslova pravi smisel. Od takrat dalje sem pozorno spremljal vse kar sta posnela tako Cameron, kot Ridley Scott in seveda spremljal razvoj te klasične franšize.
Na pustolovskega arheologa me sicer vežejo močni nostalgični spomini, vendar se ne spomnim kdaj in kje sem ga videl prvič. Zelo verjetno v eni od šolskih matinej, ki so bile priljubljene v 80-tih. V bledem spominu imam tudi plakat v kinu Bežigrad za Indiana Jones in Tempelj smrti (1983), ki se časovno dogaja pred Lovci za izgubljenim zakladom (1981), ki sem ga videl prej, vendar se dobro spomnil, da kar precej časa nisem dobro vedel kateri je izšel prej (podobno kot pri epizodah 4 in 5 Vojne zvezd). V tem pogledu sta danes IMDb in Wikipedija vredna zlata.
Med študijem sociologije sem ugotovil, da mi je od vseh predmetov najbolj všeč antropologija, ki pa ni daleč od arheologije, nad katero se je v 90-tih navdušila moja filmofilska kolegica prav na podlagi Indiane Jonesa.
Na slovenska platna je pravkar prišla pustolovska srhljivka Čeljusti (Rogue), ki so jo ustvarjalci označili za avstralsko različico legendarnega Žrela (Jaws, 1975). Navdih za scenarij je režiser/producent/scenarist Greg McLean črpal iz resnične serije napadov enega krokodila na ribiške čolne med leti 1974 in 1979, o čemer je bral v dnevnih novicah. Ko so ga končno ujeli je meril 5,10 metra. Danes je njegovo telo in okostje mogoče videti v Severnoteritorijskem muzeju.
To pa še zdaleč ni bil največji morski krokodil, ki po pričevanjih zrastejo tudi do 9 metrov. Zato lahko ravnanje in hitrost 7.2 metrskega krokodila v Čeljustih jemljemo povsem resno. McLean priznava, da je imel z razvojem posebnih učinkov največje zadoščenje, ker ga je delovanje in proces ustvarjanja vizualnih učinkov od nekdaj privlačilo. Več mesecev so porabili za podrobno načrtovanje gibanja in videza, ki bi ustvarilo podobo žive živali. Po ogledu filma lahko mirno rečem, da boste težko verjeli, da ne gledate krokodila iz mesa in kosti.
(Rogue, 2007)
Biba leze in te poje
Za stopnjo realizma so nedvomno zaslužni člani ekipe posebnih učinkov avstralskega podjetja Fuel International, katerega ključni možje so se urili na snemanju kultne ZF serije Farscape (1999-2003) in filmu Čudežna mreža (2006). Nadzornika vizualnih učinkov Andrew Hellen in Dave Morley sta med pripravami hitro spoznala, da snemanje pravega krokodil ne pride v poštev in da bodo animatroniko lahko uporabili le v določenih prizorih. Akcijski prizori so zahtevali kombinacijo popolnoma računalniško ustvarjenega (CG) krokodila ter prave in digitalne vode. Glede na to, da se krokodili ne premikajo veliko in lahko več ur ležijo kot kipi, ni bilo lahko poiskati pravi način upodobitve. V ta namen so preštudirali množico fotografskih esejev, anatomskih knjig, DVD dokumentarcev, zapiske študij plazilcev in zgodovinske anekdote. Ključna ekipa, oborožena s fotoaparati in DV kamerami, se je podala tudi na izlet na krokodiljo farmo. Tam so, obkroženi s preko 15 tisoč primerki tega prazgodovinskega plazilca (več kot 60 jih je merilo preko 4 metre), posneli eksplozivne skoke iz vode, lov na živali, požiranje stvari, mišičevje, premikanje maščobe na vratu, kako se premikajo po kopnem. Brez vsega tega bi težko ustvarili učinkovit previz (grobo animirano snemalno knjigo), ki je za režiserja ključnega pomena. McLean je poudaril, da se je vse dobro izteklo predvsem zato, ker so bili fantje iz Fuela prisotni od samega začetka, se pravi od predprodukcijske stopnje dalje.
Zanimivosti
Krokodil lahko namerno umiri bitje srca na utrip na minuto in preneha z dihanjem za celo uro.
Če krokodilu nekaj prepreči priti do plena, se preprosto ustavijo in ležijo pri miru celo večnost.
Krokodili ne žvečijo, temveč plen pogoltnejo.
Fuel je za posebne učinke v tem filmu prejel nagrado avstralskega filmskega inštituta (AFI).
Naslov:Čeljusti Izvirni naslov:Rogue (Avstralija/ZDA, 2007) Žanr: pustolovska srhljivka Studio: Emu Creek Pictures, The Weinstein Company Režija: Greg McLean Produkcija: Greg McLean, Matt Hearn, David Lightfoot Scenarij: Greg McLean Direktor fotografije: Will Gibson
Radha Mitchell in Sam Worthington (Rogue, 2007)
Igrajo: Radha Mitchell, Michael Vartan, Sam Worthington Glasba: Francois Tetaz Posebni učinki: Fuel International Dolžina: 92min
S filmom sem se začel ukvarjati v začetku 90-tih, ko sem v gimnaziji dobil prvi modem in odkril BBS konference (prednik spletnih forumov). Kmalu za tem sem si med prvimi slovenskimi srednješolci preko Arnesa uredil internet ravno v času, ko je v uporabo prišla prva tekstovna oblika WWW. V tistem času sem spoznal enega od neodvisnih slovenskih distributerjev, ki je postal moj mentor večplastnega filmskega sveta. Informacije in izkušnje sem sprva začel deliti z uporabniki filmskega foruma na BBS-ih, nato pa z bralci revije PC&Mediji. Posvečal sem se predvsem poljudnim člankom o prihajajočih filmih, zakulisju snemanja in novih tehnologijah (kot sta bila prihoda prostorskih zvočnih sistemov v slovenske dvorane in DVD). Med drugim sem vrsto let pisal tudi za Delo (IT in filmi) in brezplačno revijo Premiero.
Moj namen je bil od nekdaj seznanjati širšo slovensko javnost ali vsaj tiste, ki jih to zanima, s procesi nastajanja filmov in zakulisnimi mehanizmi vse od prve zamisli pa do prikazovanja v kinu ali domačem zaslonu. Zato sem z veseljem sprejel rubriko, ki so mi jo pri MMC RTVS povsem slučajno ponudili ob moji deseti obletnici recenziranja filmov za teletekst/MMC, v kateri se bom lahko posvetil temu, kar me je od nekdaj najbolj veselilo.
V tej rubriki boste torej vsak petek lahko brali razmišljanja o filmski sceni doma in v tujini, komentarje dogodkov in novic, novih tehnologijah (digitalna kinematografija, digitalni 3-D, razvoj domačega kina), članke o zakulisju snemanja (pred-produkcija, produkcija, post-produkcija, distribucija) in zgodovini ter različne predstavitve in izbore (napovedniki, spletne strani, forumi, podcasti, videocasti, studii in produkcijske hiše). Pa tudi kakšen intervju z domačimi in morda tudi tujimi filmskimi ustvarjalci se bo našel.
Predlogi, želje, dobronamerni komentarji in konstruktivne kritike so vselej več kot dobrodošle na uri@email.si (pod temo prosim na začetku vpišite MMC, da vam pisma ne pohrustajo spam filtri).
Po seriji filmov, da razno raznih reklamnih in glasbenih spotov niti ne omenjamo, ki so na bolj ali manj uspešen način posnemali nove smernice vizualnih učinkov začrtanih z Matrico bratov Wachowski, je končno tu težko pričakovano drugo nadaljevanje, kateremu pa bo še pred koncem leta sledilo tretje.
Preteklo leto je nakazalo začetek množičnega obdobja filmskih nadaljevanj. Najbolj skrajni primeri (poleg očitnih – Vojna zvezd, Gospodar prstanov in Harry Potter), kot so Spider-Man, Riddick Chronicles, novi Superman in Možje X pa napovedujejo najmanj trilogije še pred premiero. Trilogija Matrica je za scenarista in režiserja brata Wachowski sanjski projekt, za katerega so jima pri Warner Bros. dali vso podporo. Ampak to šele po nepričakovanem uspehu Matrice, ki je do danes po vsem svetu prislužila okroglih 450 milijonov dolarjev, vključno z več kot tremi milijoni DVD-jev (Matrica je bil prvi DVD, ki je presegel mejo milijon prodanih primerkov). Kreativno svobodo, ki sta jo dobila od studia, nekateri člani ekipe pripisujejo predvsem dejstvu, da so vse tri filme v celoti posneli v Avstraliji, kjer jima studijski šefi niso moglo nenehno dihati za vrat. Vsekakor pa gre za edinstven primer, da sta po svojem prvem nizkoproračunskem (4.5 milijonov) filmu Bound (1996), za Matrico (svoj drugi film) dobila proračun dobrih 60 milijonov dolarjev.
Vizija
Keanu Reeves (The Matrix Reloaded, 2003)
Glavni razlog za to je zelo verjetno njuna razdelana in dodelana predstava, kaj in kako želita posneti. Podobno kot Vojna Zvezd ali Gospodar prstanov je svet Matrice precej večji od tistega, kar je, oziroma bo, videti na platnu. Ima lastno zgodovino, mite in legende, vsaka, še tako majhna, podrobnost ima svoje mesto v svetu, ki je v celoti nastal v glavah bratov Wachowski. Razlika med velikimi režiserji in vsemi ostalimi je v jasnosti njihove predstave oziroma vizije. Člani ekipe so v intervjujih večkrat poudarili, da je bilo z bratoma veselje delati, ker imata v glavi natančno razdelano idejo, točno določeno sliko, kaj želita, kaj se sklada z njuno zamislijo in kaj ne. Iz večine režiserjev, še posebno kadar gre za prizore polne posebnih učinkov, morajo ilustratorji, mojstri posebnih učinkov in animatorji dobesedno vleči kaj bi sploh radi in kako naj bi bil določen prizor videti, kako izraziti naj bodo posebni učinki ali koliko kamer in pod kakšnim kotom jih želijo.
Producent Joel Silver razlaga v dokumentarcu Matrix Revisited (izšel je na DVD-ju leta 2001), da so scenariji za akcijske filme navadno zelo skopi. Primer opisa v vesternu je denimo:”Indijanci zavzamejo utrdbo”. Kako bo stvar videti, koliko kamer bo za to potrebno, koliko kaskaderjev, koliko statistov… je odvisno od režiserja in ljudi okrog njega. Brata Wachowski pa že v scenariju do posamezne scene natančno opišeta kako bo videti pregon po avtocesti, koliko avtomobilov bo uničenih in podobno. To pa je potem izhodišče za ilustrirano snemalno knjigo (storyboard), ki je v tem primeru videti kot skrbno ilustriran strip in ne le kopica skic, kot je navada pri ostalih filmih. Brata že na tej stopnji kar se da jasno izpilita svojo predstavo, ki nato dobi končno podobo v procesu predvizualizacije ali animirane snemalne knjige. Gre za računalniško grobo animiran film, ki vsem vpletenim, predvsem pa načrtovalcem vizualnih učinkov in kaskaderjem, pomaga dobiti občutek kaj jih čaka. Na tej stopnji določijo premike in kote kamer, velikost in tip scenografije, kateri deli bodo realni in kateri ustvarjeni digitalno. Podobno tehniko izdatno uporablja tudi George Lucas, ki je pred nedavnim zmontiral Epizodo III Vojne zvezd v obliki animirane snemalne knjige. In to vse še preden je padla prva klapa!
The Matrix Reloaded (2003)
Iz tega je jasno, da je pri filmih z množico vizualnih učinkov po takšen način dela nujen, obenem pa omogoča nadzorovano porabo denarja, saj se vnaprej ve kaj vse bodo potrebovali za realizacijo posamezne scene. S tem se olajša delo producentom, ki skrbijo za proračun, ekipi, ki si lahko jasno predstavlja v kaj se spuščajo in kaj bi režiserja rada. Pa tudi dejstvo, da natančno vesta kaj hočeta, dvigne moralo celotni ekipi za in pred kamero.
Nabita Matrica
Vrhunec Matrice 2 je dolgotrajen pregon po avtocesti, ki sta si ga brata Wachowski zamislila tako, da bo za nekaj let na novo začrtal merila snemanja akcijskih filmov in vizualnih učinkov. Po besedah producenta Silverja je bratoma nenehno posnemanje njunih idej zraslo čez glavo, zato sta se odločila posneti nekaj, kar ne bo mogoče tako zlahka kopirati. Nekaj za kar potrebuješ čas in denar, česar pa si večina filmskih produkcij preprosto ne more privoščiti. V ta namen so zgradili dobre tri kilometre dolg odsek avtoceste z nadvozom in označenimi izvozi. Predanost, ki bi prav prišla slovenski vladi pri izgradnji prometnega križa. Sekvenco, ki so jo snemali sedem tednov, sta skrbno načrtovala nekaj mesecev, nakar nista našla primerne lokacije in zato so potem zgradili kar lastno cesto.
Laurence Fishburne (The Matrix Reloaded, 2003)
Po opisih sodeč gre za najbolj predrzno zasnovan in naravnost srhljivo izveden prizor avtomobilskega preganjanja na filmskem platnu. Trinity (Carrie-Anne Moss) in Morpheus (Laurence Fishburn) zajameta drobnega Azijca, pomembno figuro v boju proti strojem, ki sliši na ime Keymaker in ima dostop do vseh vrat v svetu strojev. Naša junaka ga morata varno spraviti iz Matrice v resnični svet, preko običajne telefonske zveze. Najbližja je nekaj kilometrov stran, blizu avtoceste. Avtocesta pa je za odpadnike eden najnevarnejših delov Matrice, saj zlobni agentje lahko skočijo v telo kateregakoli potnika ali voznika, ki postane potencialni kamikaze.
Sledita dva kung-fu pretepa (prvi na zadnjem sedežu dirjajočega Cadillaca, drugi pa na strehi brzečega priklopnega tovornjaka), divja dirka z motorjem med švigajočimi avtomobili, katerih se na koncu nabere za cel avto-odpad. Film Hitri in drzni naj bi proti temu izgledal kot ‘Počasni in trapasti’. Sledilo je 270-dnevno snemanje v Sydneyu, kjer so kmalu doživeli dvojno izgubo. Najprej je v letalski nesreči umrla 22-letna igralka Aaliyah, mesec kasneje pa še 64-letna Gloria Foster, ki je v prvem delu igrala Oracle in uspela posneti večino prizorov za drugi del. Vmes pa se je pripetil še 11. september in videti je bilo, kot da je film uročen.
Filmska magija
Nadzornik vizualnih učinkov John Gaeta je za prvo Matrico pokasiral oskarja, vendar pa njegovo podjetje Manex Visual Effects ne bi bilo kos zalogaju nadaljevanj, zato je ustanovil podjetje Esc (podobnost z imenom revije, ki jo berete, je zgolj naključna). Kljub temu pa so morali zapresti še šest podjetij za posebne učinke, da jim je uspelo ukrotiti 2500 ločenih vizualnih posnetkov (cifra vključuje obe nadaljevanji). Mnogi izmed njih bodo v delu skoraj tri leta (Matrica je imela 412 posnetkov posebnih učinkov). Samo za posebne učinke, vključno z novimi prostori podjetja Esc, so porabili 100 milijonov dolarjev. Gaeta pravi, da bo takrat revolucionarna tehnika “bullet time” proti “virtualni fotografiji” (virtual cinematography), ki so jo iznašli za nadaljevanja, videti kot barvanje s prsti.
Virtualna fotografija zabriše mejo med tem kaj je resnično in kaj je videti, kot bi bilo narejeno z računalnikom. Gledalci smo se navadili določenih posebnih učinkov in preprosto začutimo kdaj nekaj ni videti resnično. V Matrici 2 je prizor, kjer se Neo stepe z agentom Smithom, ki pa se 100-krat reproducira. Jasno je, da je le eden izmed njih pravi, ostali pa so podvojeni z računalnikom, vendar je učinek tako popoln, da je nemogoče ugotoviti kateri je pravi. Popolna fotorealistična digitalna kopija izvira iz resničnega predmeta ali osebe, ki jo fotografirajo s petimi fotoaparati z visoko ločljivostjo. Ločljivost je tako visoka, da zabeležijo podrobnosti, kot so pore in mešički. Proces, ki ujame igralčev nastop, se imenuje u-cap (universal capture). Podatke nato prenesejo v računalnik, ki s pomočjo kompleksnega algoritma izračuna vse ostale kote, ki jih fotoaparati niso zabeležili. Ko imajo enkrat shranjeno osnoven nastop, lahko na podlagi tega ustvarijo dogodek, kot je pretep borilnih veščin ali karkoli pač potrebujejo.
Keanu Reeves in Hugo Weaving (The Matrix Reloaded, 2003)
Conan po Matrici
Brata Wachowski sta omenila, da bi rada zgodbo po tretjem filmu nadaljevala v stripovskem formatu, kar pomeni, da privrženci Matrice še nekaj časa ne bodo ostali brez svežega fiksa.
V začetku leta so se razširile govorice, da sta se brata Wachowski vrnila k projektu tretjega Conana, za katerega sta se zanimala že prej, vendar se je stvar zavlekla in sta medtem raje posnela zaključna dela trilogije Matrica. Brata sta baje prepričala režiserja in scenarista Conana barbara (1982) Johna Miliusa, da je napisal scenarij za tretji film in mu pomagala pri konceptu. Glede na njuno stripovsko zaledje se poteza zdi povsem logična. Film bo režiral Milius, brata Wachowski bosta izvršna producenta, verjetno pa bosta sodelovala tudi kot pomožna režiserja. Milius trenutno išče potencialne lokacije za snemanja velikih bitk po Turčiji in v okolici Rima. S predprodukcijo oziroma pripravami na film naj bi pričeli v začetku jeseni.
Kar se tiče zgodbe naj bi King Conan: Crown of Iron govoril o ostarelem kralju Conanu, ki se odpravi na zadnjo veliko pustolovščino s svojim sinom, ki je obenem njegov tekmec. Čeprav Arnold Schwarzenegger naslovne vloge uradno še ni potrdil, je malo verjetno, da bi film posneli brez njega.
Komentar (februar 2024): S kraljem Conanom potem ni bilo nič, vendar pa upanje umre zadnje, sa se je nedavno spet pojavil v novicah tik pred pandemijo, ko je Schwarznegger v intervjuju omenil pogovor z režiserjem in scenaristom Johnom Miliusom, ki naj bi takrat zaključeval finalno verzijo scenarija. Morda pa je še čas, da nam Schwarznegger ponudi labodji spev svojega drugega junaka (po Terminatorju) po katerem je svetovno poznan.
Eno nadaljevanje, dva filma
Matrica je bila od prvega dne mišljena kot trilogija, kot ena zgodba v treh delih. Matrica 2 in 3 sta mišljeni kot en film, razpolovljen na dva dela. Kar pomeni, da si bomo do novembra, ko pride na spored tretji del, tri krat pogrizli vse nohte.
Matrica pa niso le filmi, animacija, stripi in igra, temveč sta brata Wachowski na podlagi mitologije in filozofije (grška, židovska, egipčanska…), ter svetovnih religij (budizem, kršanstvo) zasnovala celotno ozadje sveta v katerem se dogaja Matrica. Da gre zares, priča tudi dobršen del uradne spletne strani namenjen esejem in razmišljanjem o filozofiji Matrice. Izredno zanimiva se jima denimo zdi povezava med budizmom in matematiko, posebno glede kvantne fizike in kje se stikata. Če verjamemo ustvarjalcem, ki pravijo, da je bila Matrica le ogrevanje, nas bo Matrica 2 privedla do vrelišča, Matrica 3 pa nam bo raznesla možgane.
Spletni pravljičar 